Karnak, eden največjih templjev v starodavnem Egiptu, je bil 4000 let arheološka uganka. Zdaj nova raziskava razkriva izvor tega kraja in kaže, kako so se geografija in verska prepričanja prepletali v njegovem zgodnjem razvoju.
Revija Antiquity je objavila rezultate tistega, kar je bilo opisano kot najbolj izčrpna študija Karnaka in njegovega naravnega in vodnega okolja, ki prinaša nove namige o izvoru templja, njegovi možni povezavi s starodavnim egipčanskim mitom o stvarjenju in o tem, kako je okoliška rečna topografija prispevala k ustanovitvi, kolonizaciji in razvoju tega kraja v treh tisočletjih.
Dr. Angus Graham z Univerze v Uppsali, vodja raziskovalne skupine, je dejal: »Ta raziskava pomaga oblikovati natančnejšo sliko pokrajine, v kateri so stari Egipčani pred približno 4000 leti ustanovili svoj tempelj«.
Začetki templja v Karnaku
Tempelj v Karnaku se nahaja v novem mestu Luxor, v kompleksu, ki je eden od največjih verskih krajev antičnega sveta in je uvrščen na seznam svetovne dediščine UNESCO. Približno 500 metrov vzhodno od današnje reke Nil, v bližini starodavnega mesta Tebe, ki je bilo verska prestolnica Egipta, je bila pokrajina zelo drugačna. V skladu z raziskavo je ekipa pregledala 61 vzorcev sedimentov iz notranjosti in okolice kompleksa ter analizirala na deset tisoče keramičnih fragmentov, da bi določila kronologijo okoljskih sprememb.
Rezultati so pokazali, da je bilo območje večkrat poplavljeno, zaradi česar je bilo neprimerno za bivanje do okoli leta 2520 pr. n. št. Dokazi kažejo na stalno dejavnost, ki se je začela v obdobju Starega kraljestva (2591–2152 pr. n. št.). V tisočletjih so se kanali Nila premaknili na obe strani Karnaka, kar je omogočilo širitev verskega kompleksa.
Karnak je začel nastajati, ko so spreminjajoči se kanali reke na vzhodu in zahodu pretrgali naravno teraso in izolirali dvignjeno območje zemlje, ki je pozneje postalo stabilen otok. Ta otok je utrl pot za nastanek prvih naselij in prvih faz gradnje templja, ki je pozneje postal duhovno središče boga stvarstva Amona-Ra.
Nove dokaze na mestu templja
Najbolj opazna ugotovitev ekipe je, da je vzhodni kanal, ki so ga znanstveniki šteli le za hipotezo, izkazal, da je dobro opredeljen in širši, kot so mislili raziskovalci, in morda celo večji od zahodnega kanala, na katerega so se osredotočale prejšnje študije.
Graham trdi, da je vzhodni kanal obstajal vse do rimskega obdobja v 1. stoletju pr. n. št. Dokazi kažejo, da so stari Egipčani posegali v geometrijo pokrajine in zasuli majhen rečni kanal, v katerem so se kopičili glinasti usedlini, da bi povečali območje templja in stabilizirali teren.
Mit o stvarjenju
Študija kaže, da pokrajina templja kaže presenetljivo podobnost z egipčanskim mitom o stvarjenju, v katerem se pravi, da se je stvarnik bog manifestiral kot vzpetina, ki je izvirala iz »prvega jezera«. Raziskovalci menijo, da je bila izbira lokacije Karnakamorda namerna, da bi izrazila to kozmično idejo.
Dr. Ben Pennington, glavni avtor študije in član Univerze v Southamptonu, pojasnjuje: »Skusnjava je domnevati, da je tebanska elita izbrala Karnak kot lokacijo za novo inkarnacijo boga Amona-Ra, ker je predstavljal kozmično vizualizacijo vzpona zemlje iz srca vode«.
