Ljubezen v času družbenih omrežij ni več ista kot pred dvajsetimi leti. Danes odnosi potekajo med zasloni, kratkotrajnimi sporočili in obvestili, ki lahko zaznamujejo čustveno stanje posameznika. Način, kako se povezujemo, se je spremenil: imamo več dostopa, več takojšnosti, a tudi več negotovosti. Tehnologija je spremenila vse. Res je tudi, da vsaka doba izumi svoj čustveni besednjak, naša pa to počne v angleščini in z uporabo hashtagov.
Tako so besede, kot so ghosting, catfishing ali gaslighting, postale del vsakdanjega govora, ki se deli med memi, podcasti in terapevtskimi sejami. To so neologizmi, ki strnijo stare čustva v nov digitalni kodeks: strah pred zavrnitvijo, potreba po potrditvi in frustracija zaradi čustvene odtujenosti.
Jezik, kot ogledalo časa, razkriva nekaj globljega, kako se je spremenil naš način povezovanja. Nove besede ne nastanejo naključno, ampak zato, ker moramo poimenovati tisto, česar ne znamo razložiti. Tako so sodobne vezi napolnjene s pojmi, ki zvenijo kot iz psihološkega priročnika in slovarja omrežij hkrati.
In čeprav so mnoga od teh vedenj obstajala že od nekdaj, se danes povečujejo, razpravljajo in analizirajo pod lupo digitalne ljubezni. Nezvestoba se ne joka več v tišini: postane nit na Twitterju ali viralni video. Jezik je postal orodje za samoobrambo in tudi za kolektivno razumevanje.
Ljubezen v času stalne povezanosti
Družbena omrežja in aplikacije za zmenke so globoko spremenile način, kako se povezujemo. Psihologinja Lourdes Florencia Bellera meni, da »na pozitivni strani omogočajo dostopnost in udobje, zlasti za ljudi z malo socialnimi vezi ali z negotovostjo glede samih sebe. Omogočajo tudi spoznavanje drugih zunaj običajnega okolja, kar širi možnosti za povezovanje«.
Vendar pa lahko isto udobje postane vir tesnobe. »Z emocionalnega vidika lahko omrežja skrajšajo razdalje in ponujajo občutek večje varnosti v komunikaciji. Vendar pa povzročajo tudi visoko raven tesnobe: čakanje na odgovor, strah, da bo druga oseba izginila, ali negotovost glede njenih namer so zelo pogoste izkušnje«, pojasnjuje strokovnjakinja.
Danes, ko je trg ljubezni širši kot kdaj koli prej, se pomnožujejo priložnosti za spoznavanje ljudi, vendar tudi zavrnitve prek klepeta. Veliko možnosti ne pomeni vedno bolj zdravih vezi: pogosto večja ponudba pomeni večjo čustveno zmedo. Takojšnost in zavračanje sta postala del igre.
Velik problem je, da nas je potreba po hitrih odgovorih razvadila. »Čakanje, dvom ali frustracija nas lahko pripeljejo do razmišljanja, ali smo naredili kaj narobe,« pravi Bellera in zagotavlja, da to lahko »zbudi tesnobo, strah pred zavrnitvijo in druge intenzivne čustva. Iskanje družbene potrditve, nizka samozavest in tesnoba spodbujajo prekomerno izpostavljanje«.
Nov jezik digitalne ljubezni
A poleg zaslonov se je resnično spremenil način, kako poimenujemo čustva. V 80. letih so najstniki „se razšli“ ali „se pustili“. V 90. letih je prišla era „chamuyo“ in „platonskih“ ljubezni, rojenih po telefonu ali na vogalu šole. Tako so nastale besede, kot so ghosting, catfishing ali gaslighting, izrazi, ki natančno povzemajo stare čustva.
Ghosting, na primer, pomeni izginiti brez pojasnil, izbrisati drugega iz pogovora, kot da nikoli ni obstajal. Njegov bolj sofisticiran bratranec, haunting, pomeni ostati prisoten prek omrežij, gledati zgodbe, puščati minimalne sledi in opominjati, da si še vedno tam. Gaslighting pa gre še korak dlje: manipulira percepcijo drugega, dokler ta ne začne dvomiti v lastno realnost.
Ti izrazi ne opisujejo le vedenja: delujejo kot ogledala časa, v katerem se ljubezen živi med zasloni in intimnost postane javna. Za vsako besedo se skriva skupna čustvena rana in tudi potreba po kolektivnem razumevanju. Ko jih poimenujemo, ne opozarjamo le na vedenje, ampak poskušamo tudi razumeti drug drugega.
Psihološki mehanizmi za novimi vezi
Nove generacije, pravi Bellera, „predlagajo drugačne, bolj zavestne in zdrave oblike vezi”, čeprav pojasnjuje, da „mnoga vedenja so že obstajala, danes pa so vidna in se o njih razpravlja”.
Glede najpogostejših vedenj strokovnjakinja razlikuje: »Tako ghosting kot gaslighting lahko izhajata iz negotovosti, nizke ali neobstoječe empatije ali prej naučenih disfunkcionalnih vzorcev vezi«.
Posledice, pojasnjuje, so resnične in globoke: »Ghosting lahko povzroči zmedo, krivdo in narcistično rano. Šteje se za čustveno nasilje, ker povzroča škodo, saj drugo osebo pusti v negotovosti, zmedi in z občutki zavrnitve in zapuščenosti. Pri gaslightingu zloraba vpliva na dojemanje realnosti, samozavest in samospoštovanje«.
Glede catfishinga Bellera poudarja, da »lahko sega od manipulativnih namenov do potrebe po skrivanju negotovosti ali življenju v fantaziji, ki osebo oddalji od lastnega nelagodja«. Dodaja razkrivajoč primer: »Nekateri ustvarijo lažne profile in se izdajajo za samske, čeprav imajo v resnici partnerja, vendar ohranjajo vezo, ki je ne morejo prekiniti. Hranijo fantazijo, da spoznavajo drugo osebo, s katero verjetno ne bodo ničesar uresničili, vendar jim to omogoča, da se počutijo v družbi, dokler traja ta iluzija«.
Obnova zaupanja po digitalni prevari
Rane, ki jih pustijo te izkušnje, so brez pomoči pogosto težko predelati. „To so ponavadi travmatične vezi, zato je terapevtska spremljava pogosto nujna,“ trdi Bellera in dodaja: „Pomembno je potrditi, kar čutimo, ne da bi zmanjševali vpliv, o tem govoriti in temu posvetiti čas, ki je potreben za zdravljenje. Pomembno je tudi delati na samospoštovanju, mejah, komunikaciji in dojemanju samega sebe. Sčasoma ponovno pridobimo zaupanje, okrepimo samospoštovanje in pregledamo prepričanja, ki jih je pustila izkušnja.“
Ni vedno potrebno spraševati se, »zakaj« se je čustvena izkušnja končala boleče. Po mnenju strokovnjakinje je lahko bolj koristno opazovati, kako smo se počutili in katere vidike je treba upoštevati v prihodnosti. V mnogih primerih ni odgovora na vsa vprašanja, odgovornost za to, kar se je zgodilo, pa ne leži v celoti na tistem, ki je to doživel.
V tem okviru se čustvena vzgoja pojavlja kot ključni element za odnose v digitalnem okolju. Prepoznavanje in izražanje čustev, komunikacija z empatijo in postavljanje meja so orodja, ki pomagajo bolj zavestno razlagati virtualne vezi v kontekstu, v katerem družbena omrežja pogosto povečajo vsako interakcijo in vsako čustvo.
