Človek je po naravi družbeno bitje. Od rojstva potrebuje stik z drugimi, da se razvija, razume svet in gradi svojo identiteto. Vendar pa lahko prav ta interakcija, ki nas bogati, pomeni tudi vir trenj, nesoglasij in nesporazumov. Spoštovanje drugih ni vedno enostavno, pogosto pa nam primanjkuje orodij, potrebnih za zdravo reševanje konfliktov. Da bi ponudila smernice na tem področju, je psihologinja Ángela Esteban na svojem Instagram profilu objavila vrsto napotkov, ki pomagajo nesoglasja spremeniti v priložnosti za osebno in medosebno rast.
„Konflikti niso znak neuspeha, ampak so neizogiben in nujen del učenja boljšega medsebojnega odnosa,“ pojasnjuje strokovnjakinja in razkriva, da se njen pristop oddaljuje od ideje, da je prepir ali nesoglasja nekaj negativnega. Nasprotno, predlaga, da te situacije obravnavamo kot prostor, kjer se preizkuša čustvena zrelost in sposobnost empatije vsakega posameznika. Pomembno je, trdi, da se konfliktov ne izogibamo, ampak se naučimo, kako jih obvladovati z emocionalno inteligenco.
Orodja za obvladovanje konfliktov
Eden od prvih nasvetov psihologinje je, da se ustavimo, preden reagirajo. V trenutkih napetosti nas pogosto prevzamejo impulzi, kar lahko vodi do impulzivnih odzivov, ki poslabšajo situacijo. »Včasih ni najbolj nujno odgovoriti … ampak se najprej umiriti,« opozarja. Zato predlaga, da si vzamemo nekaj minut, da ugotovimo, kaj čutimo in kaj potrebujemo, preden spregovorimo. Primer tega bi lahko bil, kot predlaga, iskreno priznanje lastnega čustvenega stanja: »Tako sem jezna, da ne bom mogla poslušati. Potrebujem nekaj minut, da se umirim, preden odgovorim.« Ta majhen gest, ki se zdi preprost, lahko popolnoma spremeni potek težkega pogovora.
Strokovnjakinja poudarja tudi pomen aktivnega poslušanja, ki ga opredeljuje kot »poslušanje, da bi razumeli, ne da bi odgovorili«. Po njenem mnenju »poslušanje ni čakanje na svojo vrsto, da spregovoriš, ampak razumevanje tega, kar ti drugi pove«. V tem smislu priporoča, da zavzameš bolj radovedno kot obrambno držo: »Vprašaj se: Kaj mi dejansko poskuša povedati? Katera čustva se skrivajo za njegovimi besedami?«. Primer, pravi, bi lahko bil izraz razumevanja na naslednji način: »Ko mi tako govoriš, razumem, da si razočaran, ker misliš, da te ne poslušam«.
Po drugi strani trdi, da se komunikacija bistveno izboljša, ko uporabljamo sporočila v prvi osebi. Takšne formulacije pomagajo izogniti se obtoževanju drugega in se osredotočiti na to, kar doživljamo. »Izogibajte se obtoževanju, izrazite, kako se počutite in kaj potrebujete (olajšajte empatijo),« dodaja. Preden spregovorite, se vprašajte: »Ali izražam svoje čustva in potrebe … ali napadam drugo osebo?«. Jasen primer bi bil: »Čutim se prezrto, ko me ne vprašaš za mnenje«.
Drugi ključni vidik je razlikovanje med dejstvi in domnevami, pogosta zmeda, ki povzroča številna nesporazuma. »Mnoge razprave izhajajo iz tega, kar si predstavljamo, ne iz tega, kar se je res zgodilo«, poudarja strokovnjakinja. Zato je koristno razmisliti: »Govorim na podlagi dejstev ali svojih subjektivnih interpretacij?«. Razliko lahko vidimo v preprostem primeru: Dejstvo: »Prišel si pozno«. Interpretacija: »Ne maram te«. V prvem primeru je predstavljena resničnost, v drugem pa domneva, ki lahko rani in oddalji.
Drugo temeljno orodje je povzemanje in potrjevanje slišanega, kar je gest, ki kaže empatijo in razumevanje. »Potrjevanje ne pomeni, da se strinjamo, ampak da priznavamo čustva, ki jih čuti druga oseba,« pojasnjuje. Na tej točki predlaga, da se vprašamo: »Kakšen je cilj tega, kar je povedal? Kako lahko sprejmem njegova čustva?« Primer bi bil: »Torej si bila prizadeta, ker te nisem obvestil, kajne? Razumem, da te je to prizadelo. To ni bila moja namera, oprosti.«
Psihologinja opozarja tudi, da konfliktov ne smemo razumeti kot tekmovanje. »Konflikta ni mogoče rešiti, če je cilj imeti prav. Ni ‚zmagovalcev‘«, trdi. Namesto da bi iskali, kdo ima več argumentov, vabi k razmisleku: »Kaj je pomembnejše: imeti prav ali se bolje razumeti in rešiti spor skupaj?«. Kot primer predlaga, da spremenimo pogovor v smeri sodelovanja: »Vem, da oba želiva isto: da nas poslušajo in da najdemo rešitev, osredotočimo se na to«.
Ko je ta faza premagana, strokovnjakinja priporoča, da dosežemo sporazum ali rešitev, ki obravnava koren konflikt. »Gre za iskanje rešitve, ki upošteva obe strani, in učenje,« poudarja. Preden zadevo zaključimo, se je dobro vprašati: »Kaj lahko naredimo drugače, da nas to ne bo več tako bolelo?« Na primer: »Razumem, da potrebuješ, da te pravočasno obvestim, jaz pa potrebujem prožnost. Dogovorimo se, da ti bom napisal prej, če vidim, da ne bom prišel, se strinjaš?«
Nazadnje psihologinja poudari pomen skrbi za vezi po konfliktu. „Treba je popraviti škodo in se približati drugemu, da se po konflikti okrepi odnos,“ trdi. Vprašati se „Ali sem priznal svoj delež v konflikti? Kaj lahko storimo, da se približamo?“ je po mnenju strokovnjakinje bistveno za obnovitev zaupanja. Kot primer predlaga: „Žal mi je, kako sem prej govoril s tabo, želim se izboljšati. Hvala tudi, da si me poslušal, ni bilo lahko za oba.“
Končno, kot poudarja psihologinja, konflikti niso ovira, ki jo je treba izogibati, ampak priložnost, da se bolje spoznamo, naučimo komunicirati in okrepimo naše vezi. Z ustreznimi orodji lahko tudi najtežji pogovori postanejo most do bolj zdravega in pristnega odnosa.
