Dolgo časa se je ponavljalo, da ljudje delimo skoraj celotno ADN s šimpanzi. Ta ideja, prisotna v knjigah, dokumentarcih in predavanjih, je okrepila prepričanje, da smo skoraj identični njim.
Vendar pa najnovejše raziskave kažejo, da ta številka ni tako natančna in da je genetski odnos med obema vrstama precej bolj zapleten. Nove študije kažejo na pomembne razlike v prej prezrtih delih genoma.
Dejanske razlike v DNK človeka in šimpanza: to pravijo strokovnjaki
Znana statistika o 98,8-odstotni genetski podobnosti med Homo sapiens in Pan troglodytes izhaja iz prvotnih študij, ki so se osredotočale na primerjavo odsekov DNK, kjer so se zaporedja relativno enostavno ujemala.
V teh segmentih so ugotovili, da je le eden od sto nukleotidov drugačen, kar je upravičevalo trditev o skoraj popolni podobnosti. Toda ta metoda je izpustila pomemben del zgodbe: regije genoma, ki so težje berljive in usklajene.
Kot poroča raziskovalec Tomás Marques-Bonet z Inštituta za evolucijsko biologijo (CSIC/UPF) v izjavah, ki jih je zbral Live Science, ti deli brez neposredne enakovrednosti predstavljajo med 15 % in 20 % genetskega materiala.
Če jih vključimo, bi razlika med obema vrstama lahko znašala med 5 % in 10 %, lahko pa bi bila še večja, če upoštevamo področja, ki zaradi tehnoloških omejitev še niso raziskana.
Študija, objavljena leta 2025, je šla še korak dlje in izračunala, da bi razlika znašala približno 15 %, če bi genoma analizirali v celoti. To korenito spreminja tradicionalno percepcijo o tem, kako blizu smo šimpanzom.
Vloga nekodirajoče DNK v človeški evoluciji
Pregled teh podatkov ne le razbije mit, ampak tudi poudari ključni vidik biologije: vse ni mogoče pojasniti z geni, ki proizvajajo beljakovine.
Pravzaprav je približno 98 % našega genoma sestavljeno iz nekodirajoče DNK, to je segmentov, ki ne proizvajajo beljakovin neposredno.
Ti deli delujejo kot genetska stikala, ki uravnavajo način uporabe beljakovin, ki so skupne obema vrstama. David Haussler, znanstveni direktor UC Santa Cruz Genomics Institute, poudarja, da lahko že najmanjša sprememba v teh območjih drastično spremeni izražanje DNK.
Ta razlika v „partituri” genoma povzroča opazne razlike v vidnih značilnostih, kot so velikost, morfologija ali vedenje.
Zakaj ne delimo 99 % DNK s šimpanzi
Ideja, da smo ljudje in šimpanzi genetsko praktično identični, se je izkazala za preveč poenostavljeno.
Sodobne raziskave kažejo, da je naša evolucijska razdalja večja in da razlike niso toliko v »seznamu delov« organizma, ampak v tem, kako je organiziran in kako se njegovo delovanje regulira.
Skratka, čeprav imamo skupnega prednika in smo si biološko zelo podobni, človeške edinstvenosti ni mogoče pojasniti z enostavnim odstotkom. To odkritje odpira nova vprašanja o evoluciji in potrjuje, da genom še vedno skriva veliko skrivnosti, ki jih je treba razvozlati.
