Vsak dan vsaj en predmet pade na Zemljo iz vesolja, kar je pojav, ki skrbi znanstvenike in mednarodne organe. Dogodek se lahko zgodi kjerkoli na planetu in prizadene tako podeželje kot mesta. Sledenje tem incidentom in analiza povečanja vesoljskih odpadkov danes igrata ključno vlogo za varnost in trajnost človeških dejavnosti v vesolju.
Nedavni primeri vključujejo fragmente satelitov in raket, ki so pristali v regijah, kot so Teksas, Zahodna Avstralija in Florida. Po poročanju Deutsche Welle (DW) zgodba Ann Walter v Teksasu ponazarja vse pogostejši pojav: padanje velikih predmetov z velike višine. Čeprav je v njenem primeru šlo za opremo NASA in ne za vesoljski odpadki, dogodek kaže, kako zasičene so postale zemeljske orbite.
Kopičenje kovinskih delov in zapuščenih fragmentov je razvidno iz nedavnih incidentov. Na primer, rudarji so na avstralski cesti našli raketni rezervoar kitajskega porekla, v Floridi pa je del Mednarodne vesoljske postaje prebil streho hiše.
Drugi dokumentirani primer vključuje 45-kilogramski fragment kapsule SpaceX, najden v Kanadi. Število poročil narašča in zajema države, kot so Argentina in druge, kjer se vesoljski odpadki pojavljajo na poljih, cestah in kmetijskih območjih.
Po besedah Jonathana McDowella, astrofizika iz Smithsonian Institute, je trenutna stopnja ena predmet na dan, ki trči v zemeljsko atmosfero ali jo preleti. Evropska vesoljska agencija (ESA) potrjuje obseg problema: nadzorne mreže sledijo okoli 40.000 predmetom, od katerih jih je okoli 10.200 še vedno aktivnih.
Dejanske ocene so višje. Po podatkih ESA obstaja okoli 50.000 fragmentov, večjih od deset centimetrov, in več kot 130 milijonov delcev, velikih vsaj en milimeter, ki se z veliko hitrostjo vrtijo okoli planeta.
Tiago Soares iz Urada za čisti vesolje ESA poudarja, da ima že en sam fragment velikosti enega centimetra energijo ročne granate in zadostuje, da resno poškoduje satelit ali vesoljsko plovilo.
Po podatkih DW gostota v nizki orbiti vpliva na delovanje in varnost satelitov. Primer je SpaceX, ki je v prvi polovici leta 2025 izvedel več kot 144.000 manevrov za izogibanje objektom, enega na vsaki dve minuti.
Te naloge ne porabljajo le goriva in skrajšujejo življenjsko dobo opreme, ampak ogrožajo tudi bistvene storitve, kot so globalni sistem za določanje položaja, spremljanje podnebja ali odzivanje na nesreče.
Vpliva tudi material, iz katerega so predmeti narejeni: mnoge sodobne vesoljske ladje uporabljajo lahke sestavine, ki niso bile dovolj proučene, kar poveča verjetnost, da bodo preživele prehod skozi atmosfero in pristale na površini. Večina predmetov bi se morala razgraditi, vendar pogostost padcev kaže, da ta proces ne deluje vedno tako, kot se pričakuje.
Strokovnjaki pojasnjujejo, da je kljub pogostosti padanja ostankov tveganje za prebivalstvo še vedno zelo nizko. DW navaja, da je verjetnost, da bo človeka zadela fragment, 65.000-krat manjša od verjetnosti, da ga bo zadela strela, in 1,5 milijona-krat manjša od verjetnosti smrtnega nesreče v gospodinjstvu. Verjetnost, da ga bo zadela meteorita, je še večja.
Vendar pa obstaja druga dolgoročna nevarnost: kopičenje vesoljskih odpadkov bi lahko povzročilo tako imenovani Kesslerjev sindrom, verižno reakcijo trkov, ki bi onesposobila celotne dele zemeljske orbite.
Josef Aschbacher, generalni direktor ESA, opozarja na neposredno nevarnost izgube zmožnosti uporabe vesolja za ključne storitve. Med 70 in 80 % podatkov o okolju in podnebju prihaja iz satelitov. Brez te opreme bi bilo resno ogroženo spremljanje pojavov, kot so požari, izbruhi ali poplave v realnem času.
Vesoljske agencije so se začele odzivati. Po podatkih DW ESA za leto 2029 načrtuje misijo ClearSpace-1, v okviru katere bodo z robotskimi rokami odstranili neuporabljani satelit. Zasebna podjetja, kot sta Astroscale in ClearSpace, preizkušajo mehanizme za zajemanje in odstranjevanje predmetov, čeprav so tehnološke rešitve drage in zapletene.
Drugi projekti, kot je ALBATOR, nameravajo uporabiti ionske žarke za preusmerjanje odpadkov brez fizičnega stika, medtem ko Starlink in druga podjetja uporabljajo umetno inteligenco za zmanjšanje tveganja trkov, čeprav je učinkovitost odvisna od manevrske sposobnosti opreme.
Pravni okvir otežuje čiščenje: vsak fragment ostane last države izvora, čeprav povzroča težave v vesolju ali na Zemlji. ESA spodbuja sporazume o „nič odpadkih“, ki so jih podpisale več države, s ciljem, da se do leta 2030 v celoti odstranijo vesoljski odpadki.
Kljub temu napredku rast megakonstelacj in nenehno izstreljevanje nove opreme povečujejo težavnost in pospešujejo potrebo po usklajenih rešitvah.
Čas za ukrepanje se zdi omejen. Vsak izstrelitev doda fragmente, ki bodo ostali v orbiti desetletja. Ko bo delovanje v vesolju postalo preveč drago ali tvegano, bodo nekatere cone morda nedostopne.
Trajnost in varnost vesoljskega okolja sta odvisni od mednarodnega sodelovanja, razvoja nove tehnologije in sprejetja natančnih predpisov za zmanjšanje in upravljanje orbitalnih odpadkov.
