Desetletja je bila notranjost Lune za znanost skrivnost. Čeprav so bile že od prvih vesoljskih misij oblikovane hipoteze, nobena ni uspela natančno potrditi, kaj se skriva v srcu satelita.
Nova študija, objavljena v reviji Nature, zdaj osvetljuje to neznanko in potrjuje teorijo, ki jo je leta 2011 predlagala NASA: jedro Lune nima le tekočega zunanjega sloja, ampak tudi trdno notranjost, katere gostota je zelo podobna gostoti železa na Zemlji.
Kaj je v jedru Lune?

Študija, ki jo je vodil raziskovalec Arthur Briaud iz Francoskega nacionalnega centra za znanstvene raziskave, razkriva, da je jedro Lune sestavljeno iz dveh različnih plasti:
- zunanja tekoča plast s polmerom približno 362 kilometrov.
- notranja trdna plast s polmerom 258 kilometrov.
Notranjost Lune je bila opisana na podlagi podatkov misije Apollo. (EOS)
Gostota trdnega jedra je bila ocenjena na 7.822 kg/m³, kar kaže na sestavo, bogato z železom. Ta podobnost z zemeljskim jedrom podpira idejo, da Luna in Zemlja delita nekatere skupne značilnosti. Poleg tega odkritje prinaša nove namige o magnetnem polju in njegovem razvoju skozi milijone let.
Kako je bilo to odkritje doseženo?
Da bi prišli do teh zaključkov, so znanstveniki združili podatke iz vesoljskih misij, seizmoloških poskusov na Luni, gravitacijskih meritev in sprememb v razdalji med Zemljo in Luno. S pomočjo naprednih simulacij so uspeli natančno modelirati notranji profil satelita.
Rezultati se ujemajo s hipotezo, ki jo je NASA oblikovala leta 2011 in ki je že nakazovala obstoj trdnega jedra. Vendar doslej ni bilo dovolj dokazov, da bi to potrdili. Ta nova študija prinaša prepričljive podatke, ki bi lahko spremenili učbenike o nastanku Lune.
Zakaj je pomembno poznati notranjost Lune?

Ta odkritje ima globoke posledice za astrofiziko in planetarno geologijo. Znanje o sestavi luninega jedra omogoča boljše razumevanje njegove toplotne zgodovine, nastanka in razvoja magnetnega polja, ki je bilo v prvih milijardah let obstoja satelita izredno močno.
Raziskovalci pojasnjujejo, da je gibanje notranjega jedra ustvarilo električne tokove, ki so povzročili nastanek magnetnega polja. Vendar je s časom in ohlajanjem jedra to polje izginilo. Razumevanje tega procesa bi lahko ponudilo namige o razvoju drugih nebesnih teles in o prvih trenutkih sončnega sistema.
