Južnokorejska vlada je močno stavila na umetno inteligenco v učilnicah z milijonsko naložbo v digitalne učbenike. Obljubili so bolj prilagojeno učenje, zmanjšanje obremenitve učiteljev in na splošno manj osipa. Resničnost je bila povsem drugačna: po enem semestru so prenehali biti obvezni in postali dopolnilno gradivo, tako da je vsaka šola lahko sama odločila, ali jih bo uporabljala ali ne. Le redke so jih še naprej uporabljale.
Poskus, ki ni uspel.
Marca letos se je začel poseben izobraževalni program, ki ga je spodbudil takratni predsednik Yoon Suk Yeol: učbeniki z umetno inteligenco za matematiko, angleščino in računalništvo. Vlada je vložila več kot 1,2 bilijona wonov (726 milijonov evrov po trenutnem tečaju) v opremo in usposabljanje učiteljev, medtem ko so založniki namenili dodatnih 800 milijard wonov (484 milijonov evrov) za razvoj gradiva. Le štiri mesece kasneje, avgusta, je parlament po plazu kritik prenehal šteti te učbenike za uradne. Sedaj so postali neobvezno dopolnilno gradivo.
Težave so se pojavile že od prvega dne.
Ko Ho-dam, srednješolski učenec z otoka Jeju, to pojasnjuje mediju Rest of World: „Vse naše ure so se zaradi tehničnih težav zamujale. Prav tako nisem vedel, kako jih pravilno uporabljati. Ko sem delal samo s svojim prenosnim računalnikom, sem se težko koncentriral. Knjige niso ponujale lekcij, prilagojenih moji ravni.“ Pritožbe so se razširile po vsej državi. Študenti, profesorji in družine so prijavili napake v vsebini, tveganja za zasebnost podatkov, povečanje časa pred zaslonom in, paradoksalno, večjo delovno obremenitev tako za učitelje kot za učence, še posebej če je bilo na začetku treba dodati čas za prilagajanje novemu sistemu.
V naglici. Poslanka Kang Kyung-sook, nasprotnica programa, je v parlamentu podvomila v roke: »Tradicionalni učbeniki se razvijajo 18 mesecev, devet mesecev se pregledujejo in šest mesecev se pripravljajo. Učbeniki z umetno inteligenco pa so bili pripravljeni v samo 12, treh in treh mesecih. Zakaj takšna naglica?« Lee Bohm, raziskovalec na Univerzi v Cambridgeu, poudarja, da »bi bilo treba umetno inteligenco najprej preizkusiti pri domačih nalogah ali vajah, preden jo previdno uvedemo v pouk. Poudarek mora biti na tem, kako jo vključiti v šolski kurikulum«.
Digitalizirane učilnice in zasvojenost.
Južna Koreja se že leta spopada z drugim tehnološkim problemom: digitalno zasvojenostjo med mladimi. Po mnenju psihiatra Lee Hae-kooka, profesorja na Katoliški univerzi v Koreji, „je skoraj vsak drugi mladostnik ogrožen zaradi zasvojenosti s pametnim telefonom“, kar je številka, ki se je po podatkih Le Monde po pandemiji povečala za 30 do 40 %.
Država ima od leta 2002 centre za digitalno detoksikacijo, od marca 2026 pa bo prepovedala mobilne telefone v šolah. V tem kontekstu je uvedba več zaslonov v učilnice sprožila še večje nasprotovanje. Jang Ha-na iz organizacije Political Mamas, ki se zavzema za dobrobit žensk in otrok, je mediju povedala, da „učbeniki (z umetno inteligenco) zmanjšujejo učinkovitost učenja. Ko digitalne naprave postanejo osrednji del učilnic, se poveča izpostavljenost zaslonom, kar oslabi pismenost in komunikacijske sposobnosti“.
Pravna in politična bitka.
Po navedbah medijev so še pred uvedbo sindikati učiteljev in civilne skupine tožili takratnega ministra za izobraževanje zaradi zlorabe pooblastil, pri čemer so trdili, da je program »problematičen«, ker je uporaba umetne inteligence obvezna, ne upošteva tveganj za otroke in nima ukrepov za varstvo podatkov. Vlada je januarja prešla s prisilne uvedbe na prostovoljno enoletno preizkušanje.
Yoon je bil aprila odstavljen po poskusu uvedbe vojaškega stanja, novi predsednik Lee Jae Myung, ki je obljubil, da bo politiko razveljavil, pa je držal besedo. Kot pojasnjuje Rest of World, so založbe, ki so razvile učbenike, napovedale tožbe za gospodarsko škodo. Hwang Geun-sik, predsednik odbora, ki jih zastopa, pojasnjuje, da „podjetja, ki so zaupala vladi, so nenadoma izgubila trg. Naše poslovanje se zmanjšuje in zmanjšanje števila zaposlenih je neizogibno“.
Številke govorijo same zase.
Stopnja sprejetja se je zmanjšala s 37 % v prvem polletju na 19 % v sedanjem. Sedaj jih uporablja le 2095 šol, kar je polovica manj kot na začetku šolskega leta. Med učitelji so mnenja deljena. Lee Hyun-joon, profesor matematike v Pyeongtaeku, priznava, da »je bilo spremljanje napredka učencev izziv. Splošna kakovost je bila slaba«. Nasprotno pa Kim Cha-myung, učitelj osnovne šole v bližini Seula, priznava mediju, da »so bili priročni, pomagali prihraniti čas in podpirali učence z težavami«. Dodal pa je tudi, da »je program propadel, ker je bil vse prehitro uvedeno. Uvesti bi ga bilo treba postopoma, po preizkušanju njegove učinkovitosti«.
Poučena lekcija.
Kim Jong-hee, digitalni direktor Dong-A Publishing, ene od založb, ki je razvila program, trdi, da knjige „niso povzročile zasvojenosti z zasloni“ in da lahko zmanjšajo neenakosti v izobraževanju. Priznava pa, da „je eden od ključnih razlogov za neuspeh prekomerna politizacija zadeve“. „Vlada nam ni več zaupanja vredna, in to je največji problem,“ je dodal.
