V družbi, ki poveličuje produktivnost in meri osebno vrednost na podlagi dosežkov, ni redko najti ljudi, ki čutijo potrebo, da so ves čas zaposleni. Vendar se za to nenehno aktivnostjo pogosto skriva nekaj globljega. Po mnenju psihologov nezmožnost, da se ustavite ali spočijete, ne pomeni vedno učinkovitosti, temveč način, da se izognete tišini, čustvom ali nelagodju, ko ste sami s seboj.
Strokovnjaki to imenujejo čustvena hiperaktivnost: obrambni mehanizem, ki se aktivira, ko možgani povezujejo počitek s krivdo ali praznino. V takih primerih nenehna zaposlenost ne odgovarja dejanski potrebi, temveč iluziji nadzora.
Problem stalnega življenja v akcijskem načinu je, da telo ne razlikuje med fizičnim in čustvenim stresom. Stalna zaposlenost povzroča neprestano aktiviranje živčnega sistema, kar lahko na dolgi rok vodi do kronične izčrpanosti, tesnobe ali težav s koncentracijo.
Po mnenju psihologov je ta potreba po zapolnitvi vsake minute pogosto povezana z nizko toleranco do praznine. Ljudje, ki morajo vedno nekaj početi, se pogosto počutijo nelagodno, ko ni zunanjih dražljajev. Tišina, mir ali neaktivnost lahko zbujajo misli ali čustva, ki se jim raje izogibajo. Zato nenehno iščejo naloge, načrte ali obveznosti, čeprav niso nujno potrebne.
Že leta se je biti zaposlen povezovalo z uspehom, odgovornostjo ali ambicijo. Toda strokovnjaki za človeško vedenje vztrajajo, da je ta mit eden od glavnih virov čustvenega nelagodja danes, saj nas ne vsa dejanja približujejo temu, kar resnično želimo. Pravzaprav nas ta pretirana aktivnost pogosto le oddala od samih sebe.
Življenje z občutkom, da je vedno nekaj nedokončanega, ohranja možgane v stanju stalne pripravljenosti. To nam preprečuje, da bi uživali v dosežkih, si odpočili um ali se povezali s sedanjostjo. Um se navadi delovati v načinu „delati” in pozabi na način „biti”, ki je bistven za samorefleksijo in čustveno mirnost.
Pustiti prazne prostore v urniku je na začetku lahko neprijetno, vendar je to prvi korak k ponovni povezavi z lastnim dobrobitjem. Sedeti brez namena, hoditi brez cilja ali preprosto dihati brez gledanja na uro niso neproduktivna dejanja: so način za ponovno pridobitev prisotnosti.
Končno, potreba po tem, da smo ves čas zaposleni, ni vrlina, ampak znak, da je morda prišel čas, da se ustavimo. Ne da bi prenehali delati, ampak da bi začeli živeti bolj zavestno. Ker počitek ni razkošje: je način za doseganje ravnovesja, ki vas ne ovira, ampak vam pomaga napredovati z več jasnosti in manj hrupa.
