Nekateri nikoli ne zamujajo. So tisti, ki pred odhodom preverijo uro, izračunajo promet in raje tiho čakajo, kot da bi čakali drugi. Njihova točnost ni le navada, ampak način življenja. Vendar pa psihologija za to navidezno neškodljivo navado najde več kot le organiziranost in vljudnost.
Točnost je zgodovinsko gledano znak spoštovanja in discipline. Spoštovanje urnika kaže odgovornost in zavezanost, lastnosti, ki jih družba ceni kot vrline. Vendar, ko ura postane meja, ki je ni mogoče prekoračiti, ta vrlina lahko postane nevidna zapora.
Nadzor nad časom in strah pred nepričakovanim
Za mnoge ljudi prihod vnaprej ni zavestna izbira, ampak čustvena potreba. Po mnenju psihologinje Olge Albaladejo lahko to vedenje razkriva veliko potrebo po nadzoru in nizko toleranco do negotovosti.
To pomeni, da tisti, ki pridejo zgodaj, poskušajo, čeprav tega ne vedno opazijo, zmanjšati tesnobo, ki jo povzroča neznano. V takih primerih ura postane orodje za varnost.
Zgodnji prihod daje občutek, da imamo okolje pod nadzorom, da lahko predvidimo morebitne napake ali nepredvidljive dogodke. Toda ta mir je le trenutni, saj se v resnici ne umiri čas, ampak um. Za navado se lahko skriva strah pred neuspehom, pred sodbo ali pred razočaranjem drugih.
Ta skrajna točnost je pogosto povezana z lastnostmi, kot so perfekcionizem, pretirana odgovornost ali želja po ugajanju. To so ljudje, ki želijo pokazati zavezanost in se izogniti konfliktom, tudi na račun lastnega miru. Zanje je zamujanje sinonim za nered ali pomanjkanje osebne vrednosti.
Dedovanje družinske ure
Izvor tega odnosa do časa je pogosto v otroštvu. Tisti, ki so odraščali v okolju, kjer je bila točnost moralna norma in ne le navada, jo pogosto notranje sprejmejo kot merilo lastne vrednosti. V takih primerih točnost postane naučena dolžnost, ne svobodna izbira.
Psihologija prav tako opozarja, da določeni družinski ali kulturni vzorci okrepijo to vedenje. V nekaterih domovih je zamujanje veljalo za nespoštovanje, v drugih pa je bilo strogo upoštevanje urnika sinonim za uspeh in poštenost. Tako se sčasoma ta nauka spremeni v refleks, ki ga je težko spremeniti.
Tesnoba za naglico
Ne glede na vzgojo ali osebnost je lahko hitro prihajanje tudi način za obvladovanje predčasne tesnobe. Ob možnosti, da ne bi prišli na sestanek ali da bi zamudili, telo reagira s stresnim odzivom.
Aktivira se simpatični živčni sistem, ki je odgovoren za pripravo organizma na »vsak primer«. Ta hiperaktivacija povzroča nenehno potrebo po pripravljenosti, da bi bili vsem korak naprej.
Zgodnje prihodi prinesejo trenutno olajšanje, vendar okrepijo isti vzorec tesnobe. Dolgoročno se um navadi živeti v stanju pripravljenosti, nezmožen se sprostiti ali uživati v sedanjosti.
Ko zgodnje prihodi niso več vrlina
Točnost ni več zdrava, ko povzroča nelagodje ali moti vsakdanje življenje. V takih primerih strokovnjaki priporočajo, da delamo na prožnosti in postavljamo pod vprašaj misli, ki podpirajo takšno vedenje. Ne gre za to, da bi spet prihajali pozno, ampak za to, da se sprijaznimo s časom.
Majhna dejanja lahko naredijo veliko razliko, na primer, da odhod odložimo za nekaj minut, čakanje izkoristimo za branje ali dihanje in se iskreno vprašamo, kaj bi se res zgodilo, če bi prišli pozno. V večini primerov strah nima resničnih posledic, vendar nam odkritje tega pomaga sprostiti napetost.
Konec koncev punctualnost ne bi smela biti tekma s časom, ampak odraz notranjega ravnovesja. Prispeti zgodaj ne pomeni vedno prispeti bolje. Včasih je pravi mir v tem, da se naučimo prispeti pravočasno, ne da bi se bali, da bomo zamudili.
