Skoraj vsaka druga družina ima hišnega ljubljenčka. „Naša hišna žival je polnopravni član družine,“ poudarja psihologinja Belinda Sellam. Glede na podatke raziskave Ipsos za Santévet, izvedene oktobra, 95 % ljudi, ki imajo hišno žival, trdi, da njena prisotnost pozitivno vpliva na njihovo duševno zdravje. Lastniki poudarjajo pomirjujočo moč svojih spremljevalcev: 91 % trdi, da jih sprostijo in zmanjšujejo stres, 89 % pa meni, da jim pomagajo v boju proti osamljenosti. Mnogi so se navadili pogovarjati se z njimi, jim pripovedovati o svojih veseljih, žalostih… Zakaj? Kaj to pomeni s psihološkega vidika?
Zakaj se pogovarjamo s hišnimi ljubljenčki?
Ta pojav, ki je vedno bolj sprejet, je po mnenju psihologinje mogoče pojasniti predvsem z razvojem našega pogleda na živali, ki se je »v zadnjih letih močno odprl«. »Študije in združenja so se borila za priznanje statusa živali kot čutečih bitij«. Ta nova percepcija nas naravno spodbuja k večji interakciji z njimi. Nekaterim ljudem to pride lažje. „Otroci so bolj sposobni govoriti z živalmi, prav zato, ker med ljudmi in živalmi ni prave meje“, pojasnjuje. To velja tudi za starejše ljudi, ki „komunicirajo z njimi, ne da bi pričakovali odziv“. To prinaša pomiritev, globoko tolažbo, hkrati pa krepi „samozavest in samospoštovanje“.
Po mnenju Belinde Sellam govorimo s svojimi kosmatimi prijatelji, ker »se počutimo razumljene, poslušane in nesodene«. V družbi, v kateri nas nenehno ocenjujejo, iščemo to varno poslušanje, ki izhaja iz brezpogojne ljubezni. Še bolje, »rekla bi, da je to ogledalo čustev«. Žival čuti in odraža naše čustva, pogosto še preden jih izrazimo. Ta posebna vez kaže, kako zelo je sposobna zaznati naše notranje stanje in se nanj odzvati s svojo prisotnostjo in vedenjem. S svojim hišnim ljubljenčkom se pogovarjamo, ker potrebujemo čustveno osvoboditev, na primer ko smo žalostni, ne da bi morali nositi družbeno masko. „Lahko se pokažemo takšni, kot smo, brez maske,in naša žival nas bo še vedno enako ljubila.“
Danes je pogovor z živaljo več kot le navada, saj je priznan kot pravo terapevtsko orodje. Ta praksa, imenovana »živalsko posredovanje« ali »zooterapija«, se uporablja v bolnišnicah in domovih za ostarele, da spodbudi starejše paciente. »Mislim, da je izjemno, da ima žival zdaj status negovalca, zdravilca,« zaključi strokovnjakinja.
