Ideja, da lahko rastlina proizvaja zlato, zveni kot pravljica ali srednjeveška alkimija. Vendar pa se za tem skoraj čarobnim konceptom skriva resnično in fascinantno znanstveno področje, znano kot „fitominerija”.
Skupina raziskovalcev je odkrila, da nekatere rastlinske vrste ne »proizvajajo« zlata, ampak imajo neverjetno sposobnost, da ga absorbirajo iz tal in koncentrirajo v svojih tkivih, s čimer odpirajo vrata novi obliki ekološkega rudarjenja.
Proces je sicer zapleten, vendar temelji na naravnem principu. Vse se začne v tleh, ki že vsebujejo delce zlata, pogosto v tako majhnih koncentracijah, da bi bilo njihovo pridobivanje s tradicionalnimi metodami neizvedljivo in ekonomsko nesmiselno. Tu pride v igro biologija nekaterih rastlin kot inovativna rešitev za pridobivanje tega plemenitega kovina, ki bi sicer šel v nič.
Znanstvenik Chris Anderson, ena od ključnih osebnosti na tem področju, je dokazal, da so rastline, kot sta evkaliptus ali indijska gorčica (Brassica juncea), pri tej nalogi še posebej učinkovite. Da bi olajšali proces, znanstveniki v tla vneso kemično sredstvo, ki raztopi delce zlata in ga naredi „asimilabilnega” za korenine rastline.
Ko je enkrat v rastlinskem organizmu, rastlina deluje kot nekakšna biološka črpalka. Zlato potuje skozi žilni sistem in se kopičijo v obliki nanodelcev, predvsem v listih in steblih. Rastlina pri tem procesu ne utrpi škode, ampak preprosto shranjuje kovino skozi svoj življenjski cikel, kot da bi bila naravni bioakumulator.
Daleč od podobe pobiranja zlatih zrn neposredno z vej, končni korak zahteva industrijski proces. Ko rastline nakopičijo znatno količino kovine, se poberejo in nato sežgejo. Nastala pepel vsebuje koncentrirano zlato, ki ga je nato treba ločiti in prečistiti s konvencionalnimi metalurškimi metodami, da se dobi čisto zlato.
Fitominerija je tehnika, ki zahteva zelo specifične pogoje: tla, v katerih je prisotno zlato, uporabo kemikalij za njegovo raztapljanje in infrastrukturo za obiranje in sežig v velikem obsegu. Njena prava vrednost je v potencialu kot bolj trajnostna in manj invazivna alternativa odkopavanju na prostem.
Največja prednost te metode je njen vpliv na okolje. Uporablja se lahko za pridobivanje dragocenih kovin iz onesnaženih zemljišč ali rudarskih odpadkov, kar pomaga očistiti okolje in hkrati ustvarja gospodarski dobiček. Poleg zlata se raziskuje tudi sposobnost drugih rastlin za kopičenje platine, paladija in drugih redkih kovin, kar bi lahko revolucioniralo način pridobivanja strateških virov.
Čeprav ne obstaja čudežna rastlina, ki bi iz nič ustvarjala zlato, je znanost našla način, kako izkoristiti naravo za njegovo pridobivanje iz zemlje. Fitominerija tako predstavlja obetavno povezavo med botaniko in metalurgijo, tehniko, ki sicer ne bo čez noč odpravila revščine, vendar ponuja bolj zeleno in trajnostno prihodnost rudarski industriji.
