Poročilo organizacije Save the Children razkriva psihološke težave otrok, kot so težave s spanjem ali strah pred dežjem. Obnova ne upošteva njihovih potreb, kritizira nevladna organizacija
Leto po nesreči njene posledice še vedno ostajajo, zlasti pri najmlajših. To odraža poročilo Con el barro en la mochila (Z blatom v nahrbtniku), ki sta ga v ponedeljek objavila Save the Children in Univerza v Valenciji. „Čeprav blata na ulicah ni več, je še vedno prisotno v življenju mnogih otrok,“ poudarja Rodrigo Hernández, direktor organizacije v Valencijski skupnosti. Glede na študijo ima eden od štirih otrok težave s spanjem (24,3 %), tretjina pa se boji dežja (30,6 %). Avtorji kritizirajo, da obnova ne upošteva posebnih potreb otrok.
Mari Carmen, mati deklice in pogrešana v nesreči, se spominja: „Naše življenje se je radikalno spremenilo, iz imeli smo vse, izgubili pa smo vse.“ Njena hiša v pritličju in njen posel sta bila uničena. Dneve in dneve so ona in njena družina neprestano čistili blato. Mnoge druge družine so bile tedne zaprte s svojimi otroki, brez šole in varnih prostorov. Medtem ko so starši poskušali obnoviti svoje življenje, počistiti in poiskati delo, so otroci pogosto ostali zaprti v svojih domovih.
Rodrigo Hernández poudarja, da so starši od samega začetka izražali, da je duševno zdravje njihovih otrok ena njihovih največjih skrbi. Trenutno skoraj polovica (45,7 %) trdi, da jih še vedno najbolj skrbi čustveno stanje njihovih otrok. Glavne ugotovljene potrebe na področju izobraževanja so popravilo šol (57,7 %) in psihosocialna podpora za učence (50,1 %).
Študija zajema izjave 2349 družin z otroki in mladostniki, od katerih večina (92 %) prihaja iz najbolj prizadetega območja. Oktobrska nevihta leta 2024 je terjala 229 življenj – devet od njih so bili otroci –, poškodovala 16.000 domov in prizadela 200.000 otrok. Skoraj 15 % družin, ki so sodelovale v študiji, je izgubilo dom. Danes je pomanjkanje delovnih mest in kupne moči še vedno realnost za tisoče gospodinjstev, kar ima neposredne posledice za otroke.
Nevidna travma
Strah pred dežjem je postal stalnica za mnoge otroke. Mari Carmen pripoveduje, da njena hči, tako kot drugi, ne želi ven, ko začne deževati. »Vprašajo, ali se bo to ponovilo.« Po besedah Hernándezove so že od prvih dni družine omenjale nočne more, strah pred vodo in spremembe v vedenju svojih otrok, simptome, ki v mnogih primerih še vedno obstajajo.
Študija kaže, da mnogi otroci kažejo znake tesnobe, stresa in odvisnosti od zaslonov kot načina za pobeg. Med najstniki izstopajo težave s koncentracijo (12,4 %), večja uporaba elektronskih naprav (11 %) in nagnjenost k socialni izolaciji (7 %).
Poleg tega dokument opozarja, da je „socialna in čustvena podpora otrok in najstnikov zelo pomanjkljiva“. Hernández priznava, da „podpora obstaja, vendar jo je treba okrepiti, ker se posledice travme lahko pojavijo šele mesece kasneje“. V isti smeri psihologinja organizacije Save the Children, Noelia Moya, poudarja, da če se težave, ki so se že razvile, ne obravnavajo pravočasno, lahko privedejo do resnejših motenj, kot je posttravmatska stresna motnja. Zato je idealno delati na preprečevanju, z multidisciplinarno podporo in usklajevanjem različnih strokovnjakov.
Šole, več kot le učenje
„Ko so se vrnili v šolo, je bilo, kot da so spet začeli dihati, otroci so potrebovali to rutino,“ v poročilu navaja izjava ene od mater.
Za organizacijo Save the Children v kriznih situacijah šola ne služi le poučevanju: obiskovanje šole pomaga tudi pri ponovnem pridobivanju občutka normalnosti in upanja. Toda več tednov so bile učilnice zaprte in otroci niso imeli možnosti igrati se, pogovarjati se ali navezovati stikov z drugimi.
Polovica družin (52,4 %) priznava, da so njihovi sinovi in hčere utrpeli zamudo v učenju, navaja poročilo. Trenutno, čeprav se je šolsko leto začelo z zamudo, so vsi učenci ponovno vpisani v šolo. Vendar nekateri centri še vedno delujejo v začasnih prostorih, drugi pa ostajajo zaprti. Direktor Save the Children poroča, da je bilo osem šol popolnoma uničenih in da so zdaj v barakah „v razmerah, kakršne so“. Na nekaterih mestih so se otroci morali preseliti v druge izobraževalne centre.
Po njegovem mnenju se mora okrevanje otrok začeti prav v šolah: „Šola ni samo kraj, kjer se učijo matematike, ampak je tudi kraj, kjer vidimo, kako se otroci počutijo, kjer lahko govorijo, se igrajo in uživajo v jedilnici“. Izguba tega prostora je bila še ena od posledic. Organizacija navaja, da je bilo ob nesreči 18.000 otrok in mladostnikov prejemnikov štipendije za prehrano.
Vpliv sega preko učilnic: 45,4 % družin trdi, da njihovi otroci ne prakticirajo več športa, 28 % dejavnosti na prostem in 25 % rekreativnih in kulturnih dejavnosti. »Igrišče športnega centra je popravljeno, vendar ni garderob in starši ne morejo vstopiti,« pravi Mari Carmen. Organizacija obžaluje, da mnogi prostori za otroke in najstnike še vedno niso obnovljeni.
Pomoč, ki ne zadostuje
Študija kaže, da štiri od petih družin (80,3 %), ki živijo v občinah na območju ničle, živijo v stavbah, ki še čakajo na popravila, ali v močno poškodovanih stanovanjih. „Pomoč ne pokriva niti polovice tega, kar smo izgubili,“ obžaluje druga mama. Organizacija poudarja pomen socialnih storitev kot nekaj, kar je delovalo, pa tudi podpornih mrež, vendar opozarja tudi na naraščanje revščine in splošno izgubo kupne moči.
María Jesús Perales, profesorica na Univerzi v Valencii in soavtorica poročila, pojasnjuje, da so se družine z več sredstvi lahko hitreje opomogle: tiste, ki imajo drugo prebivališče, sredstva za menjavo šole svojih otrok ali najem pomoči v gospodinjstvu. Nasprotno pa se najbolj ranljive družine – zlasti tiste, ki so v nezakonitem položaju – soočajo z večjimi težavami. Četrtina družin svoj dom dojema kot manj varnega, le 40 % družin z enim ali dvema otrokoma pa lahko prihrani za naslednja dva meseca; med družinami s tremi ali štirimi otroki ta delež pade na 20 %.
Poleg tega za Hernándeza cilj ne more biti samo obnova, ampak tudi priprava na prihodnost: „Izračunali smo, da bo vsak otrok v Valencijski skupnosti vsaj enkrat na leto doživel ekstremni vremenski pojav. Zato moramo od samega začetka zagotoviti zaščitene prostore za otroke“. Za Hernándeza je nekaj bistvenega: „Vrniti jim del otroštva, ki ga je odnesla voda“.
