Obisk katere koli lekarne razkriva realnost: dodatki kalcija in vitamina D preplavljajo police, opozorila o pomembnosti skrbi za kosti pa so pogosta zaradi sedentarnega življenjskega sloga, značilnega za 21. stoletje. Vendar pogled v človeško preteklost razbije običajna prepričanja.
Kaj če bi bila krhkost kosti starejša od dvigala, dela na daljavo in kavča? Nova arheološka študija, objavljena v reviji Science Advances, postavlja pod vprašaj naše prepričanje o naših kosteh in dokazuje, da je ta stanje tako staro kot sama civilizacija.
Pojav, ki sega tisočletja nazaj
Analiza okostij iz različnih obdobij kaže, da krhkost kosti presega sodobno življenje in je stara in univerzalna lastnost. Cele generacije so za oslabitev kosti krivile sedeči način življenja in sodobne navade.
Vendar pa obsežna arheološka raziskava človeških okostnjakov iz zadnjih 9000 let dokazuje, da je šibkost kosti pojav, ki je človeštvu prisoten že od neolitika.
Raziskava, ki jo je vodil Vladimír Sládek in mednarodna skupina antropologov, je proučevala 1881 odraslih okostnjakov iz arheoloških najdišč po Evropi. Znanstveniki so pregledali nadlažnice, steznice in goleni, pri čemer so upoštevali tako njihovo zunanjo obliko kot notranjo strukturo, s poudarkom na mehanski odpornosti prečnega prereza kosti. Njihov cilj je bil razumeti procese staranja kosti: ali je prišlo do izgube gostote, strukturnih sprememb in kako so te spremembe vplivale na sposobnost nositi težo in udarce.
Rezultati kažejo, da je kljub radikalnim spremembam v načinu življenja – od neolitskih kmetov in pastirjev do predindustrijskih mestnih prebivalcev – strukturno staranje kosti ostalo presenetljivo podobno skozi tisočletja.
Niti prehod v industrijo niti opustitev lova nista bistveno spremenila načina, kako so kosti s starostjo izgubljale moč. Kot so pojasnili raziskovalci, je izguba strukturne odpornosti odvisna od bioloških procesov, ki so globoko zakoreninjeni v človeški evoluciji, in ne toliko od načina življenja.
V biološkem smislu organizem poskuša izgubo kostne mase nadomestiti z mehanizmom, imenovanim subperiostna apozicija, ki poveča zunanji premer kosti z novo generacijo kostnega tkiva.
Ta proces skuša kompenzirati širitev notranje votline kosti, povezano s staranjem zaradi notranje kostne resorpcije. Vendar pa ugotovitve kažejo, da je ta mehanizem nezadosten: zunanja rast ne more uravnotežiti notranje izgube, kar vodi do postopne šibkosti kostne strukture.
Adolescenca, ključna faza za zdravje kosti
Eden od najpomembnejših vidikov, ki jih je opredelila Sládekova ekipa, je trenutek, ko skelet doseže največjo moč: med postnatalnim rastjo, zlasti v adolescenci. Oblikovanje močnih kosti optimalne velikosti v tej fazi poveča možnosti za ohranjanje zdravja kosti v odrasli dobi. Nasprotno pa nezadosten razvoj v otroštvu in adolescenci predstavlja dejavnik tveganja za poslabšanje kosti v zreli dobi.
Študija je razkrila tudi opazne razlike med spoloma in vrstami kosti. Ženske so z leti utrpele večjo izgubo kostne trdnosti, zlasti v nadlahti in golenici. Poleg tega so imele že v mladosti manj trdne kosti kot moški, kar povečuje njihovo ranljivost v procesu staranja kosti.
Nasprotno pa je stegnenica, najmočnejša kost v telesu, pokazala večjo sposobnost ohranjanja moči skozi življenje, tako pri moških kot pri ženskah. Ti podatki kažejo, da staranje kosti neenakomerno vpliva na različne dele okostja in poudarja posebno ranljivost zgornjih okončin, kar je pomembna informacija za razumevanje bolezni, kot je osteoporoza, ki bolj prizadene ženske in neenakomerno vpliva na različne dele telesa.
Fizična aktivnost in evolucijski izvor kostne krhkosti
V nasprotju z mnogimi domnevami raven fizične aktivnosti preučevanih populacij – od najbolj aktivnih v neolitiku do najbolj sedečih v moderni dobi – ni bistveno spremenila načina staranja kosti.
Tudi v družbah, za katere je značilno naporno fizično delo, je bila izguba kostne trdnosti s starostjo podobna tisti, ki je bila ugotovljena v novejših časih. Po mnenju avtorjev lahko fizična aktivnost prispeva k ohranjanju kostne mase, vendar ne predstavlja nezmotljive zaščite pred obrabo, ki jo povzroča čas.
Te ugotovitve imajo pomembne posledice za medicino. Spoznanje, da je krhkost kosti značilnost, ki je neločljivo povezana s človeškim bitjem, in ni izključno posledica sodobnega življenja, lahko spodbudi nove strategije za preprečevanje bolezni, kot je osteoporoza. Poročilo poudarja pomen razvoja otrok in mladostnikov kot ključnega obdobja za izgradnjo kosti, odpornih proti staranju.
Z zgodovinskega vidika ta raziskava, ki jo vodi Sládek, poudarja vrednost bioarheologije kot orodja za razumevanje sedanjih izzivov na področju zdravja ljudi. Proučevanje razvoja krhkosti kosti skozi zgodovino ne omogoča le ovreči domneve o sodobnem sedečem načinu življenja, ampak prinaša tudi ključne ugotovitve za ohranjanje zdravja kosti pri prihodnjih generacijah.
Tako se krhkost kosti potrjuje kot stalnica v zgodovini človeštva, povezana z evolucijskim in biološkim procesom vrste, katerega poglobljeno poznavanje je lahko ključnega pomena za izboljšanje sedanjega in prihodnjega zdravja.
